(FR)
Sélène Saint-Aimé, kontrabas, glas; Hermon Mehari, trobenta; Rafael Aguila Arteaga, tenorski saksofon; Sonny Troupé, ka boben; Arnaud Dolmen, bobni
Afrokaribska muzika, sodobni jazz ali druge godbe? Mlada afrofrancoska kontrabasistka, pevka in skladateljica Sélène Saint-Aimé se v muziki zavestno ozira po svojih karibskih in zahodnjeafriških koreninah, a je v izrazu hkrati izrazito sodobna. Učila s je pri jazzovskih eminencah: basistih Ronu Carterju in Lonnieju Plaxicu ter saksofonistu Stevu Colemanu. Njen drugi, leta 2022 izdani album Potomitan močno zajema iz tradicionalnih (bele) godb Martiniqua ter je izrazito ritmičen in tekoč. Zemeljsko konkretno strukturiran in hkrati spiritualen. Saint-Aimé s tolkalskimi zankami plete čvrst, a intimen dialog ritemske sekcije, čez katerega riše improvizirano vokaliziranje z milim glasom osupljivega razpona – večinoma v skatovskem, »izmišljenem« jeziku.
