John Zorn, altovski saksofon; Julian Lage, električna kitara; Jorge Roeder, bas; Kenny Wollesen, bobni
Pesmarice Masada so gotovo najpomembnejši del ustvarjalne zgodovine kultne osebnosti newyorške glasbene scene. John Zorn jih je začel stresati iz rokava v začetku devetdesetih, potem ko je z Naked City postavil na glavo vse mogoče in v trenutku postal največji junak improjazz scene med metalci, pankerji in rockerji. Navdih za Masado je našel v združitvi nove (radikalne) judovske kulture in glasbe akustičnega kvarteta Ornetta Colemana (Coleman, Don Cherry, Charlie Haden, Billy Higgins) iz konca petdesetih, ki še danes velja kot ključen ansambel za razumevanje preteklosti in prihodnosti jazzovskih glasbenih praks. Zornovi pajdaši (Dave Douglas, Greg Cohen in Joey Baron) so zadevi prišli do dna na desetih studijskih albumih za japonsko založbo DIW (naslovi albumov so si sledili v skladu s hebrejsko abecedo), nakar je za Zornovo založbo Tzadik izšlo še nekaj koncertnih albumov in po Colemanovem vzoru zasedbe Prime Time iz osemdesetih tudi preskok v Electric Masada. Na tej točki je treba izpostaviti dvojni koncertni album The Mountains of Madness, saj je polovico albuma nastalo na koncertu v Gallusovi dvorani CD. Prav Electric Masada lahko navajamo kot prelomnico Zornovih navezav na Ljubljano. Pred tem smo bili priče Naked City in Masade, zatem pa The Dreamers, njegovemu solističnemu recitalu na orglah (tudi izdanem pri Tzadik) in The Bagatelles Marathon. A to je le mišji del njegovega impozantnega opusa, ki samo pri izdajah albumov preseže številko sto petdeset, da ne omenjamo številnih del za različne sestave sodobne glasbe, ki izvajajo njegove kompozicije. Vse navedeno pa ni dovolj, da številni poznavalci ne bi novega Masada kvarteta imenovali »najbolj vznemirljiv ansambel Johna Zorna«. Ta sicer igra the best of Masadinih pesmaric (kmalu izide že drugi album), a po slišanem je jasno, da je bil Masadin počitek na grobišču Manhattna le nabiranje energije za vrnitev v prihodnost. Ta telepatični bend je hkrati virtuozen, dinamičen, dramatičen in melanholičen. Poganja ga Zornovo natrgano stop in start dirigiranje, ki je kljub prihajajoči 70. obletnici (september) še vedno z naskokom najbolj goreč altovski saksofonist na svetu. Nedvomna mojstrovina!