Pogovor z Zlatkom Kaučičem

Kakšni so vaši ustvarjalni začetki? Kako ste postali jazzovski tolkalec?

Bil sem šest- ali sedemleten mulec, poslušal pa sem tedanjo pop glasbo – Beatle, Rolling Stonese in italijanske rock bande, kakršen je bil Le Orme. Prve bobne sem si naredil sam iz desetkilogramskega zaboja  za pralni prašek, ki ga je mama kupila v Italiji. Sam sem skonstruiral tudi pedal za bobne, namesto činel sem uporabljal pokrove loncev, palčke pa sem si šel naredit v gozd z nožem. Skratka, to so bili začetki, potem pa sem vadil ob poslušanju glasbe, pa tudi ko sem doma pral posodo. Pri 16 letih, ko sem obiskoval šolo v Novi Gorici, sva začela sodelovati s kolegom, ki je igral bas, in tedaj sem si prvič kupil prave bobne, mislim, da so bili Trova, češke izdelave. Takrat sem imel torej prvič pred seboj zvok bobnov, nato pa sem pri 17 letih in pol zapustil dom in starše, v družini je namreč nastal problem, ker sem imel tako rad glasbo, zato sem odšel v Italijo. Dobil sem priložnost za igranje v bendu Hero v Vidmu, nato pa še v skupini Upupa. S prvim smo posneli tudi vinilko, ki sem jo izgubil nekje v Švici; tja sem odšel, ko je umrl organist Upupe, še prej pa smo snemali v Münchnu, nekateri so dobili tudi Revoxove trakove, jaz pa imam to zdaj posneto na cedeju. Igrali smo poseben, simfonični rok, podoben Genesis ali Yes.

Kako so vas oblikovale izkušnje v Italiji, Švici, na Portugalskem in drugje?
Zelo. Človek glasbeno in tudi sicer notranje raste, spoznava kulture. Čeprav je bila Evropa »zaprta«, so bili ljudje veliko bolj prijazni kot danes. Razlika je očitna. Ni bilo toliko pohlepa po denarju, če samo pomisliš na čas hipijstva. Pravilo je bilo »peace, love, rock'n'roll and sex«. Vsaka nova država, nova izkušnja je človeku omogočila, da se je razvil ne le kot glasbenik, temveč tudi kot človek. Sam nisem bil sposoben služiti vojske v JLA, svojo vojsko sem imel v glasbi. Tam sem spoznal najboljšo možno kvaliteto. No, seveda moraš imeti za to tudi srečo.

Ali vaša ljubezen do zvočil, različnih nekonvencionalnih in dekontekstualiziranih predmetov izhaja še iz obdobja, ko ste si sami izdelovali glasbila, ali ste se k temu vrnili naknadno?
Ne, to je ostalo v meni od tedaj. V glasbi me zanimajo večplastnost, humor, otroškost. Ne maram strogosti, zatohlosti, zaprtosti – to preprosto ni moj način razmišljanja, pa tudi ne moja kultura; moja kultura so dialog, drugačnost, ustvarjanje v sožitju s krajem, kjer živiš in delaš.

V kateri glasbi najdete trenutno največ užitka – je to jazz, sodobna komponirana, improvizirana glasba?
Vse skupaj – gre za zaokroženo enoto. Prav to pravim svojim študentom – ne zaprite se v en slog glasbe, saj je to podobno, kot bi se zaklenil v en jezik. Ni mi všeč, kadar ljudje igrajo zgolj en stil in ostalo pustijo ob strani. Moja kultura poslušanja je precej raznolika – vendarle obstajajo stvari, ki mi niso všeč, ampak ne poslušati znamo vsi. Danes je kultura dialoga katastrofalna, mislim celo, da je vedno slabše, vsi vprek govorijo, blebetajo, nihče pa nikogar ne posluša. Tudi mobilna telefonija tega ne bo rešila – ljudje se ne zavedajo, da ne znajo več poslušati tišine. Vse postaja hrupno; srečo imam, da živim v naravi, pa še tam je včasih hrup. Sicer pa je vsepovsod glasno, vse več je pohlepa po nekakšnih čudnih vibracijah, hitrosti. In v neokapitalizmu imaš lahko velike težave, če imaš drugačen pogled na glasbo od splošnega. Moje poslušanje gre, nasprotno, v premeru 360 stopinj, pa tudi meni kaj ni všeč – ne maram, ampak res ne maram, naše narodnozabavne glasbe, pa tudi precej popa in rocka me ne navdušuje, ker ne doprinese več nič posebnega; vsi živijo v nekakšni nostalgiji, bornih akordih, enakih tempih in to lahko najdemo vse prepogosto. Saj veš – prideš v Ljubljano, vsak bar ima že glasbo, še pogovarjati se ne moreš več, pravo zvočno posiljevanje. Mene nasprotno zanima, kaj sicer počne glasbenik ali glasbenica, kaj želi sporočiti. Ni nujno, da gre za novo zgodbo, a da vsaj prihaja iz srca. Da lahko slišiš, da je njegovo in da se je potrudil, ni treba, da gre ravno za noviteto.

Igrali in snemali ste z velikim številom glasbenikov različnih smeri. Bi lahko rekli, da vas je katero od teh sodelovanj posebej spremenilo ali obogatilo, v smislu, da ste od tedaj glasbo dojemali drugače?
Absolutno – vsak tak dogodek si zapomniš, gre za prelomnice v življenju. Tudi to, da pri 17 letih igraš z ljudmi, ki jih imajo 30, te spremeni. Ena večjih stvari, ki so me spremenile, je bilo igranje z altistom Mikom Osbornom, ki je že umrl. Pri njem sem videl ekspresivno moč izražanja čustev v jazzu. Ista skladba je bila vsak dan popolnoma različna. Vidiš, kako človek vstopa v glasbo, v njeno notranjost. Včasih vidiš, tudi pri slovenskih jazzistih, toge, zaprte elemente; naučijo se lestvic, prehodov in pravil – in ko igrajo, ne poslušajo. To seveda ne velja za vse, žal pa za mnoge. Nedvomno je bila velika prelomnica bivanje v Amsterdamu, ki je spremenilo tudi moje glasbene postopke nasploh; pred tem sem igral mainstreamovsko glasbo, čeprav sem si resnici na ljubo že v Španiji veliko drznil, eksperimentiral s poezijo Federica Garcie Lorce in plesalci, toda šele Amsterdam me je spremenil s svojo širino – gre za svobodno, odprto mesto, tam sem se srečal z nizozemsko sceno od Mishe Mengelberga do Hana Benninka, a tudi oni so igrali mainstream … Hitro sem lahko videl, da free jazz ne pomeni nekakšnega brezvezništva, zelo veliko moraš vedeti, da ga izvajaš. Naslednje poznanstvo, ki me je spremenilo, je bilo tisto s Stevom Lacyijem, ki mi je predstavil povsem drugačne pojme o glasbi, kot sem jih poznal pred tem: o bistvu glasbe, o tem, kako moraš spoštovati glasbo … Paul Bley me je seznanil s pojmom prostorskosti v glasbi, s tem, kako mora glasba dihati; spoznal sem, da če si bobnar, ni treba, da kažeš svojo hitrost in muskulaturo, temveč da se posvetiš prostorom glasbe, da znaš note postaviti v delčke sekund tik zatem, ko se ti v domišljiji pojavijo, kar je zelo pomembno in težko. John Lewis, član Modern Jazz Quarteta, prenovitelj be-bopa, je bil prav tako pomemben – fraze, ki jih je igral znotraj standardnega be-bop repertoarja, so se leskatale, kot bi prihajale naravnost iz srca. Tudi zaradi takšnih spoznanj sem nehal deliti glasbo na boljšo in slabšo v smilsu »free jazz je boljši od bopa« – zaradi mene lahko nekdo igra dixieland ali swing, in če ima ob tem pravšnjo intenziteto, kapo dol. Toda, vendarle, moja pot je drugačna. Vsak mora pač pogledati vase in raziskovati, kaj je, ne pa si izbrati enega sloga in se vanj zapreti do konca sovjih dni.

Bi navedli kakšen vtis ob prejetju Prešernove nagrade? Morda kak preblisk, ki ga še niste omenili?
Vsekakor mi je dalo še večjo zagnanost v ustvarjalnosti. A tudi sicer menim, da sem vedno ustvarjal karseda lepe stvari v svoji domišljiji. Nagrade – ne vem, kaj o tem sploh reči. Morda posredno … V komisiji, ki me je  izbrala, bi omenil Milka Lazarja. Izvrsten glasbenik je, poznava se že leta, a sva bila vedno vsaksebi – on na svojem koncu Slovenije, jaz pa na Primorskem, skratka, nikoli še nisva igrala skupaj. In ta nagrada je bila povod, da sva se bolje spoznala, pokazal mi je vrsto cedejev in dogovorila sva se za sodelovanje v prihodnje. Zanimivo je, da pri tem nihče od naju noče igrati čistega jazza, temveč izhajava bolj iz elementov naših občutij, te zemlje. Ker sva oba zasedena, bova morala nekoliko počakati, a prav ta nagrada mi je omogočila sodelovanje. Verjamem, da bo to zelo zanimiva zadeva, ker tudi sam na klavirju raziskuje. Vidite, celo v povezavi s to nagrado že načrtujem za prihodnost. Sicer pa se po nagradi ne počutiš kot petelin na gnoju; nasprotno, vsaka nagrada ti prinese odgovornost – če te od nagrade naprej zalotijo na koncertu, ko slabo igraš, takoj opazijo: »Glej ga, glej ga!« Skratka, malo sem že pozabil na nagrado, ker toliko načrtujem in mislim vnaprej.

Bi nam lahko zaupali kaj več o novem cedeju Emigrants?
Izšel je konec aprila, predstavil pa sem ga v Cerknem, a ideja se je porodila že lani, ko sem naredil koncert za emigrantske delavce Vegrada iz bivše Jugoslavije. Cede je nastajal v tem problematičnem času, ko sem uvidel, da v Sloveniji postajamo vse bolj nestrpni do drugačnosti. Nekaj časa sem preživel s temi delavci – in žalostno je, da se, četudi so naši mediji o tem stalno poročali, ni spremenilo popolnoma nič. Opazil sem preprosto, da smo Slovenci kot narod izgubili poprejšnje kvalitete spoštovanja in posebej kulture. Jasno sem videl decrescendo v sistemu politikov in izkoriščevalcev. Glasbo sem posnel v Italiji v enem dnevu, nato pa jo je italijanski kolega pošiljal različnim založbam. Leo Feigin jo je za Leo Records vzel takoj, s temo se je zlahka poistovetil, saj je tudi sam ruski emigrant. Ploščo sem sicer predstavljal naokoli, a še ne množično. Imel sem na primer koncert v podporo nevidnim delavcem sveta v Rogu, s prijatelji smo naredili prav lep večer. To je bil moj doprinos – pač skromen, nekaj pa vendarle. Da naredimo nekaj proti tej brezčutnosti, saj se bomo sicer čez deset let poklali med seboj. Izgubljamo namreč tla pod nogami – prej smo bili v Evropi prekleto cenjeni, zdaj pa po mojem mnenju drvimo po hribu navzdol. Skratka, zelo sem zaskrbljen.

Imate za obiskovalce jazz festivala še kak namig pred jutrišnjim koncertom?
Imam – naj pridejo! Prvič bo izvedena suita za orkester in moj mladi kombo. Ljudje bodo lahko videli, kaj je mogoče narediti, spremljali bodo glasbo v edinstvenem dialogu med godalci in kombom. Ne glede na to, da smo imeli zelo malo časa in kup problemov. Jutrišnji koncert čutim kot možnost za začetek nečesa novega; sodelovanje, in ne nesodelovanje ali zavračanje, je tisto, kar je pozitivno. Lahko se bodo tudi prepričali, da je kombo že precej odrasel, glasbeniki so na nivoju, v Italiji imamo namreč izjemne kritike, ljudje obožujejo našo glasbo. Projekt Polja za Tomaža Simona je subtilen projekt, ker vpleta različne ravni glasbe, spominja na niz filmov, odlomkov iz Tomaževe in moje domišljije. Stičišča med njimi so včasih zelo meditativna, drugič precej abruptna, mestoma noiserska, tudi punkovska ali heavymetalska – v tem smislu gre za polja presenečenj. Škoda je le, da z orkestrom nismo mogli sodelovati več časa.

Z Zlatkom Kaučičem se je pogovarjal Andraž Jež.