Pogovor s švedsko novinarko Ann-Sofie Oman
Švedska novinarka Ann Sofie Oman je o lanskem Jazz festivalu Ljubljana pisala za Orchestra Journalen, najstarejšo jazzovsko revijo na svetu, letos pa za revijo Lira o nastopu švedske skupine Angles.
Po lanskem obisku Slovenije je doma obiskovala tečaj slovenščine in kot najboljša študentka dobila prvo nagrado: tritedenski tečaj slovenščine na filozofski fakulteti. Tečaj je obiskovala letos ravno v času festivala.
Kdaj ste se začeli zanimati za Jazz festival Ljubljana?
Najprej sem izvedela, da gre za najstarejši evropski jazzovski festival – to je bilo izhodišče. Kmalu sem spoznala tudi, da Orchestra Journalen še nikoli ni pisal o njem. Tako se mi je to v trenutku zazdelo kot nekaj, kar čaka name. In prav hitro sem videla, da na festivalu že od 70. let ni bilo nobenega švedskega jazzarja. To se mi je zdelo nadvse čudno, saj je kakšnih 35 let, odkar je tu nastopil Eje Thelin. Bil je profesor na konservatoriju v Gradcu in bojim se, da je bil to glavni razlog za njegov koncert. Potem pa nič vse do letos. Nisem prepričana, če je to, da so povabili Angles, kaj povezano s pogovori, ki sva jih imela lani o tem z Bogdanom Benigarjem, a takrat sem ga opozorila, da v Slovenijo že dolgo ni bilo jazzovskih izvajalcev iz Švedske. Predlagala sem mu tudi nekaj imen, toda med njimi ni bilo zasedbe Angles. Sicer pa vem, da je Benigar že prej skušal navezati stik z nekaterimi izvajalci, ki pa takrat niso bili dosegljivi.
Bi za slovenske bralce povedali kaj več o obsežnem članku, ki ste ga lani napisali za Orchestra Journalen?
Šlo je za podroben oris festivala, pisala sem o manku švedskih jazzarjev in možnih razlagah, zakaj so izostali. Objavila pa sem tudi intervju z dvema slovenskima kitaristoma, ki sta spregovorila o položaju glasbenikov v Sloveniji, ter s Patom Methenyjem, lani eno glavnih zvezd festivala. Imela sem tudi priložnost uporabiti fotografijo Nade Žgank, uradno fotografinjo Jazz festivala Ljubljana. Revija, ki je to objavila, je najstarejša jazzovska revija na svetu, ravno pol leta starejša od Downbeata.
Kakšen pa se vam je zdel nocojšnji nastop zasedbe Angles?
Tik pred koncertom sem naredila intervju z njimi – čudoviti so, precej odprti, kar se nedvomno sliši že iz njihove glasbe. Z njo izrazijo čisto vse, kar je v njih, in tudi na intervjuju so bili na moč iskreni. Letos pišem za drugo revijo, Lira, in sicer le o njih, njihovi preteklosti, načrtih itd. To ni moja izbira, temveč želja urednika. Revija je namreč drugače zasnovana – ni namenjena izključno jazzu kot Orchestra Journalen, temveč je v njej veliko člankov o svetovni glasbi in folku.
Je na švedski jazzovski sceni trenutno kakšno ime, na katero bi posebej opozorili?
Ah, veliko jih je, vendar Angles so edinstveni. Vsi vplivi, ki jih izražajo v glasbi, jih postavljajo na svojstveno mesto, tako da je povsem možno, da so najboljša skupina, ki jo Švedska lahko ta hip ponudi. Zato menim, da je bila Benigarjeva izbira za prvega švedskega izvajalca po tako dolgem času zelo dobra.
Bi za konec povedali še kaj?
Da, poudariti moram, da se mi zdita Bogdan Benigar in Darinka Hvalec, s katerima sem se največ pogovarjala, nadvse profesionalna, pa tudi ljubljansko občinstvo je čudovito. Tu zelo uživam in upam, da se bom vrnila.
Andraž Jež
