51. jazz festival Ljubljana

Večeri in noči z bleščečimi in vzhajajočimi zvezdami svetovnega in domačega jazzovskega neba v Križankah, Klubu CD in na Metelkovi bodo potekali od 30. junija do 3. julija 2010. 

50! jazz festival Ljubljana 

Skozi enoinpolurni koncert so se zvrstile skladbe iz vseh obdobij Coreovega opusa, razen iz povsem začetnega; Corea je s svojstveno, zelo harmonizirano različico modalnega jazza opozoril nase že v začetku 60. let, mednarodno pa je zaslovel s svojim sodelovanjem z Milesom Davisom na nekaterih njegovih najpomembnejših albumih ob koncu desetletja in v začetku naslednjega. Trobentač ga je uvedel tudi v električne klaviature, s katerimi se je v 70. letih najbolj uveljavil, v Cankarjevem domu pa je tudi skladbe iz tistega obdobja igral z akustičnim klavirjem in jih tako predstavil v drugačni, sveži luči. Ozračje je bilo za Coreo značilno, težke politonalne prehode je zavil v lahkotno ritmično atmosfero, prepredeno z vplivi latinskoameriške in španske glasbe ter svobodne improvizacije kombiniral z znanimi skladbami (posebej posrečeno Sometime Ago/La Fiesta z izjemnega albuma Return to Forever). Chickovo hitro kromatično preigravanje med oktavami je največji izraz dobilo pri skladbah iz 70. let pa tudi pri standardu iz 40. let On Green Dolphin Street Bronislaua Kaperja, ki je v skoraj izključno avtorskem kontekstu zvenel povsem coreovsko. Whitovo bobnanje je bilo pričakovano virtuozno, vendar pretežno v mejah tradicionalnega jazza, s pogosto uporabo jezdne činele in nekaj nedvoumnimi referencami na bobnanje Tonyja Williamsa, poseben pridih pa je koncertu dalo Whitovo pogosto udarjanje po kovinskih robovih posameznih bobnov, ki so ritem povezovali z različnimi tonskimi višinami. Clarke je blestel na akustičnem basu, na katerega je igral v glavnem z blazinicami, včasih pa je uporabil tudi lok, ki ga je prihranil za posebej lirske trenutke.

Na občinstvo je naredil največji vtis z izredno preciznim poliritmičnim udarjanjem po basu (slapping), ki smo ga na akustičnem basu res manj vajeni. S Coreo sta skozi skladbe veliko komunicirala in se izmenjevala, kar je v jazzu sicer uveljavljena praksa, vendar sta se na trenutke dobesedno pogovarjala, Corea pa je na neki točki celo s šaljivim glasom oponašal Clarka in spet drugič vstal, se sprehodil in njegov solo spremljal za klavirjem. Aplavz je bil bučen in res topel, pri bisu pa so v še eno klasiko Return to Forever vključili kar publiko ob petju posameznih figur, ki jih je Corea pred tem odigral na klavirju. Figure so se zapletale in občinstvo jim je vse težje sledilo, namesto tega pa se je ob vsaki zahtevnejši figuri poleg petja slišalo več spontanega smeha. Stoječe ovacije so spremljale sklenitev drugega Coreovega nastopa v Ljubljani še vsaj deset minut.

Povsem drugačnemu sodobnemu jazzu smo lahko prisluhnili v Klubu CD malo po koncu prvega koncerta. Subverzivni inovator Marc Ribot je nastopil s svojo novejšo zasedbo Ceramic Dog, nad katero je navdušen tako sam kot mnogi kritiki, ki jo upravičeno opisujejo z najrazličnejšimi presežniki. Koncert je v subverzivnem ozračju sodobne newyorške eksperimentalne scene združeval kar najbolj raznovrstne žanre in jih eklektično povezal pod skupnim imenovalcem Ribotovega strukturiranega, nadzorovanega čudaštva. V postmodernističnem kolažu so tako skupaj povsem naravno zveneli močni rockovski ritmi, ki jih je z veliko sinkopami izvrstno narekoval genialni bobnar Ches Smith ob izdatni pomoči basista Shahzada Ismailyja, ki je včasih odložil bas in tudi sam igral elektronska tolkala. Subtilnih elektronskih modifikacij zvoka so se posluževali vsi člani zasedbe, posebej kitarist sam, ki je v rileyjevski maniri virtuozno prepletal tik pred tem posnete (in tudi vzvratno predvajane) semple z živim improviziranjem.

Posebna gostja Eszter Balint je na sinočnjem koncertu igrala predvsem violino, ki je s kitaro sestavljala podoben tandem kot bobni in bas: simultani zvočni dodatek, ki je predstavljal nekakšno protiutež zapletenemu ritmičnemu kontrapunktu tolkal. Včasih je posegla tudi po melodiki in klaviaturi, nepričakovano pa so zveneli tudi vokalni deli, pri katerih sta se Ribot in Eszter izvrstno dopolnjevala, neredko pa se jima je pridružil tudi Ismaily. Ribot je ob ključnih trenutkih kot kipar strukturiral zvočno sliko, ki je kljub kontrastom ohranjala trdno koherenco in dobro zajela sodobno estetsko senzibilnost. Avantgarda v svoji najčistejši (in res brezkompromisni!) formi provokacije je povsem naravno sobivala z že predrzno preprostimi kitarskimi rifi, ki tudi tistega dela občinstva, bolj domačega z zabavno glasbo, niso pustili hladnega. Koncert se je končal z navdušenim ploskanjem, ki je tudi drugo zasedbo večera še enkrat pozvalo na oder, preden je sledila zabava v kavarni.

Tako smo včeraj lahko spremljali nadpovprečna nastopa zasedb, ki vsaka po svoje išče možnosti sodobne jazzovske forme. Oba koncerta sta kljub estetskim presežkom navdušila občinstvo s svojo komunikativnostjo, to pa jima je uspelo z njima lastnim idiomom, brez populističnih ekskurzov.

Praznujte z jazzom!

Ob 50-letnici Jazz festivala lJubljana bomo jeseni pripravili še dodaten večer: 27. oktobra bo v Gallusovi dvorani nastopil trio Chick Corea s Stanleyjem Clarkom in Lennyjem Whitom:  Power of Three, ki mu bo v Klubu CD sledil Ceramic Dog Marca Ribota. Razlog več, da lahko z jazzom praznujete vse leto!

Najstarejši jazzovski festival v Evropi se je z včerajšnjima časovno »dislociranima« koncertoma iztekel v precej slavnostnem slogu – Ljubljano je po dobrih štiriintridesetih letih spet obiskal Chick Corea, in to celo v enaki zasedbi, če ne štejemo kitarista Ala Di Meole, ki je skupaj s klaviaturistom, bobnarjem Lennyjem Whitom in basistom Stanleyjem Clarkom sestavljal legendarni kvartet Return to Forever. Tokrat je preostanek zasedbe združil moči za projekt Power of Three.