52. jazz festival Ljubljana

Vabimo vas, da se nam ob istem terminu pridružite tudi drugo leto.

51. jazz festival Ljubljana

51. jazz festival Ljubljana je tudi leto po polstoletnem jubileju poskrbel za obilico jazzovskih podzvrsti in žanrov, ki se gibljejo vsaj blizu območja jazza in sodobne improvizirane godbe. Pestrost programa se je lahko pokazala že prvi dan, ko smo si lahko ogledali tri povsem različne nastope – najprej v Klubu CD Moscow Art Trio, ki je jazzovski izraz popeljal globoko v osrčje vzhodnoslovanske ljudske glasbe, ob tem pa uporabljal tudi veliko figur klasične glasbe, vključno z njenimi novejšimi smermi. Sledil je koncert velike zvezde letošnjega festivala, ljubljenca slovenskega jazzovskega občinstva Pata Methenyja, ki je v okviru svoje The Songbook Tour ljubljanski publiki postregel s svojo prepoznavno fuzijo. Kot vedno je bil deležen velikega odobravanja poslušalstva, ki ga je kar naprej spodbujalo ter njegove nove in stare skladbe prepoznavalo in pozdravljalo že ob prvih taktih. Sledil pa je spet povsem drugačen koncert subverzivne improvizirane elektronike Boba Ostertaga, ki je s Philom Mintonom v okviru Defonije v Klubu Gromka izpeljal projekt, v katerem je vokalist precej izvirno in nekonvencionalno uporabljal zvoke svojih glasilk, elektronski glasbenik pa jih je sočasno pretopil v povsem nove zvočne teksture in jih obogatil še z drugimi zvoki. Že prvi dan se je odlikoval tako po odličnih izvedbah kot po dobri volji občinstva, ki je vse nastopajoče nagradilo z aplavzom in izvajalce priklicalo nazaj na oder.

Tudi naslednji koncert na spisku je potekal v Gromki, kjer sta Christine Sehnaoui in Pascal Battus improvizirala z zvočnostjo svojih glasbil: saksofonistka (ki ne mara zvoka saksofona, kot smo izvedeli nekaj dni pozneje) je na pihalo igrala precej neznačilno in se izogibala njegovim standardnim vzorcem, njenim subtilnim zvokom pa je pritegnil glasbenik, ki izumlja električne napravice, ob katere drgne in prislanja stvari. »Vroči« mladi kitarist Samo Šalamon je v Križankah s svojim triom izvajal lirično jazzovsko fuzijo, ki ji je basist in tubist Michel Godard pridal še nekaj duha starejše klasične glasbe. Louis Sclavis je s svojim triom igral eklektično glasbo, v kateri lahko prepoznamo naslanjanje na hard bop, free jazz in nekatere druge zvrsti jazza šestdesetih let, vendar z neko novo senzibilnostjo in daleč od nekakšne nostalgičnosti, ki se pri podobnih izletih rada zgodi. Chucho Valdés & The Afro-Cuban Messengers so Križanke ovili v kubanske in druge latinskoameriške ritme, vendar so hkrati kazali tudi veliko posluha za drugačno jazzovsko in etno tradicijo – Valdés na klavirju med drugim za melanholični modalni cool jazz, saksofonist pa na trenutke tudi za free jazz. V Klubu CD je trio Hyperactive Kid dediščino pionirjev free jazza postavil v še veliko bolj neposreden kontekst – z načrtovano nervoznim, nakopičenim improviziranjem, iz katerega so se luščile številne sveže zamisli.

Četrtkov program se je začel z okroglo mizo o vselej aktualni temi tehnologije v glasbi v Klubu CD, na kateri sta Sehnaouijeva in Ostertag izražala svoja razmišljanja v pogovoru z organizatorjem Defonije Miho Zadnikarjem. Ostertag je med drugimi poudaril ameriško oziroma jazzovsko glasbeno tradicijo, utemeljeno na ustnem izročilu, ter tisto, ki je s tehnologijo pridobila, saj so se izvajalci s posnetkov radi poučili o trenutnem položaju in ga uporniško nadgrajevali. Nasprotno pa naj bi evropsko glasbo, utemeljeno v kodu pisanja, zvočni posnetek usidral in ji onemogočil nadaljnjo kreativnost izvedb. V Križankah je zasedba Get the Blessing iz Bristola pokazala, kako zveni fuzija, če se ne opira le na novosti, ki so se od sedemdesetih let zgodile v jazzu, funku in komponirani glasbi, temveč je pozorna tudi na vzporedni razvoj rocka. Na elementih tega temelji zlasti ritem zasedbe, k barvi samega zvoka pa največ pripomoreta izvrstna saksofonist in trobentač, posebej v trenutkih, ko igrata hkrati in komunicirata eden z drugim. Beautiful Scars Kipa Hanrahana so ponovno zazibali v latino ritme, številčna zasedba je posegla tudi po drugih zvokih, v glavnem vsi pa so med nastopom tudi zamenjali glasbila in mnogi so peli; v vokalnih skladbah so se najbolj približali popevkam, njihov nastop pa je kot siva eminenca spremljal in usmerjal skladatelj Hanrahan, ki ob tej priložnosti ni igral ničesar. Večer sta ponovno v Klubu CD sklenila Anthony Joseph & The Spasm Band, izhajajoča iz najbolj neposrednega funka. Tega je vsestransko nadarjeni Joseph začinil s poltenimi besedili, ki pa jim ni manjkalo zadevne družbene kritike. Gre tudi za edini letošnji koncert, na katerem so bili odmaknjeni stoli in iz Kluba je nastalo plesišče.

Uradno zadnji dan festivala si bomo zapomnili po izvrstnih basistih in pianistih: že vodja prve zasedbe, kontrabasistka Hélène Labarrière, je zvoku svojega raziskujočega kvarteta dodala zadržano discipliniranost, odlično zlito z nepričakovanimi izleti drugih članov banda, ki veliko dolguje free jazzu različnih obdobij. Bigbandovsko ozračje je bilo letos prihranjeno za nastop Joeja Lovana in Big Banda RTV Slovenija v Križankah, katerih glasba se je opirala tudi na klasike bebopa in cool jazza petdesetih let, nastop pa so popestrili izmenjujoče soliranje članov orkestra ob znamenitem saksofonistu ter tudi dovtipi med dirigentom Michaelom Abenom in inštrumentalisti. Veliko bolj intimno in pritajeno ozračje je za njimi gradila Patricia Barber, ki je kot pevka in pianistka postregla z mainstreamovskim repertoarjem, zasidranim v bluesu in klubski glasbi petdesetih let. Čeprav ji je bil trio ves čas kos z lirskimi podlagami, je vrh svojega nastopa zgradila le ob spremstvu bobnov ali kitare, ko je bil njen izraz najbolj oseben. Še en mladi up jazzovske scene našega dne je v Klubu CD sklenil večerni spored letošnjega ljubljanskega festivala: Vijay Iyer Trio je inovativen zlasti v atmosferičnem smislu, saj mu je že uspelo zgraditi povsem svojstveno zvočnost, ki komunicira tako z drugim Milesovim kvintetom kot s popularno glasbo zadnjih desetletij, obenem pa zveni enotno in drzno, k čemur še prispeva velika virtuoznost, ki je v kombinaciji z intuicijo pri medsebojnem diskurzu glasbenikov dodobra prepričala tudi publiko, ki je trio sprejela z navdušenjem.

V soboto zgodaj popoldne je sledil zadnji nastop festivala, z enainpetdesetimi leti najstarejšega v Evropi; gre za novo slovensko zasedbo Zoc, ki je ob sproščenih (a nikakor popreproščenih) ritmih Blaža Celarca publiko očarala s kar dvema kitarama in basom (in še tega je Žiga Golob zamenjal za šeststrunski ukulele). Andraž Mazi in Adi Jakša sta zvok oplemenitila s precejšnjim številom strunskih glasbil in efektov, ki so različne poudarke dajali skladbam, povezanim v venček, ki je Klub CD zazibal v meditativne zvočne barve. Tako se je uspešno končal še en jazzovski festival z ohranjenimi visokimi merili izbire in veliko komuniciranja z občinstvom; sicer je težko verjeti, da je veliko poslušalcev, ki bi bili enako očarani nad Methenyjem, Ostertagom, Patricio Barber in Iyerjem, gotovo pa je še manj tistih, ki se imajo za poslušalce jazza in jim nobeden od naštetih ni bil izvrsten. In to je pomembno.