Natečaj Cankarjevega doma za razstavo jazz plakatov in podobo Jazz festivala Ljubljana

Vabimo vas k sodelovanju na razstavi jazz plakatov, ki bo spremljala 53. jazz festival, ter oblikovanju celostne grafične podobe (CGP) za 54. jazz festival leta 2013.

Pričakujemo izvirne zamisli, ki se dobro umeščajo v sodobno jazzovsko sceno in Jazz festival Ljubljana ter presegajo raven ustaljenih, neposrednih in asociativnih oblikovnih rešitev.

Odprtje natečaja: 1. februarja 2012
Rok za oddajo gradiva: 30. aprila 2012
Razglasitev rezultatov: 22. maja 2012

Več...

Natečaj za razstavo jazz plakatov in podobo Jazz festivala Ljubljana (.pdf 150KB)

52. jazz festival Ljubljana

Končal se je že 52. jazz festival Ljubljana, ki je tudi letos prinesel zvrhano mero dobre glasbe in različnih jazzovskih jezikov. To je tako rekoč napovedal že uvodni projekt Polja T. S. Zlatka Kaučiča, ki je na istem odru prinesel godalni orkester ter kombo tolkal in kitar ter občinstvo peljal skozi pahljačo zvokov in občutij, ki so jih le-ti budili. Izredno ambiciozno zastavljen projekt, ki je bil posvečen preminulemu novinarju Tomažu Simonu, je sopostavljal najrazličnejše glasbene govorice, ki so odzvanjale meditacije Simonovega in Kaučičevega razmišljanja.

Medtem ko so godalci skozi kompozicije budili asociacije na romantično, impresionistično, zgodnjo modernistično in filmsko glasbo, je kombo vzorce rahljal s svobodnejšo, pogosto improvizirano, a zato nič manj kompleksno zasnovo. Celota je tako prinesla obogatitev in nadgradnjo vseh slišanih glasb v edinstveno glasbeno pokrajino, primerljivo z bogastvom toka zavesti. Združevanje je ponazarjal tudi naslednji dogodek Farmers by Nature v Klubu Cankarjevega doma, ki je že nastal kot najprej v celoti improviziran eksperiment glasbenikov in prinesel prvega od treh povsem raznorodnih koncertov, na katerih je blestel basist William Parker.

Zadnji koncert dneva prav tako ni prihranil z eklektičnostjo, za kar je poskrbel kitarist, ki je tik pred estetskim freejazzovskim izrazom poljsko-danskih Free 4 Arts izvedel elektronsko navdahnjeno improvizacijo. Prvi dan festivala je bil pomemben tudi zaradi odprtja pozornosti vredne fotografske razstave Petre Cvelbar, ki bo na ogled do 19. julija.

Drugi dan se je začel z edinstvenim koncertom, na katerem je omenjeni Parker poslušalce v Štihovi dvorani Cankarjevega doma s slabo uro dolgim soliranjem na kontrabasu povedel prek brezštevilnih promenad in stranskih ulic sodobnega jazza.

Takoj po Parkerjevem koncertu so na ljubljanskih ulicah nastopili Angles. Sledil je preostanek večera v Kinu Šiška, kjer je najprej nastopil Robert Jukič z najnovejšim projektom Operation Charlie. Na njem je združeval različne vzorce jazza, popularne glasbe in mnogih primesi, ki jih je presegal z dinamično sintezo in spogledovanjem s filmsko estetiko. Različni jazzovski jeziki, ki jih je pihalna sekcija soočala ob spremljavi Jukičevega kontrabasa, so tako ustvarjali backbeatovsko podlago gangsterski zgodbi, ki jo je Jukič sproti opisoval poslušalcem. Zgodba je sicer zanimiva tudi za praktično filmsko upodobitev – gre za opis tolpe, ki se je namenila oropati banko, z različnimi odtenki starejšega jazza in novejših rockovskih tokov pa so sprva različnim filmskim karakterjem vlili specifično osebnost, ki so jo poudarjala tudi precej filmska imena, nato pa tudi posamezne akcije in celo pogreb enega od gangsterjev. Prav pogreb je s svojo filmsko sporočilnostjo, nalezljivo melodijo in intenzivnim aranžmajem močno nagovoril občinstvo.

Zadnja točka večera je bil nastop izjemno priljubljene škotske zasedbe Hidden Orchestra, ki je spregovorila v povsem drugačnem modusu – z mešanjem elektronskih klubskih in plesnih zvokov in dvojice bobnarjev, ki ju je občasno spremljala tudi Poppy Ackroyd na violini. Kontrapunktično pogovarjanje obeh baterij je statično podlago, ki sta jo ustvarjala violinistka in baskitarist Joe Acheson, poživilo in z njo ustvarjalo trenje, ki je navdušilo tudi občinstvo ljubljanskega jazzovskega festivala.

Petek je bil posvečen nastopom varovancev nekonvencionalne portugalske založbe Clean Feed, ki pa se ni ustavila pri glasbenem izkustvu, temveč je za pokušino ponudila tudi portugalski sir, kruh, olje in vino. Kot prvi je nastopil pianist in skladatelj Bernardo Sassetti, ki poleg slovesa, ki ga uživa s svojo filmsko glasbo, velja tudi za najbolj priljubljenega in prepoznavnega jazzista na Portugalskem. S triom so izvedli nekaj lastnih skladb in nekaj priredb, ob čemer so med improvizacijo zašli tudi v drznejše jezike. Povsem »improviziran« je bil nastop plesalke Mance Dolenc, ki so jo glasbeniki spoznali manj kot dan pred svojim koncertom in jo povabili, naj nastopi z njimi.

V Linhartovi dvorani so malo zatem nastopili Bigmouth Chrisa Lightcapa. Začeli so s klasičnim jazzovskim izmenjevanjem tem in solov, ki pa so ga nadgradili z nekonvencionalnimi harmonijami in netipičnimi soli, za katere sta poskrbela zlasti osupljivo nadarjeni klaviaturist Craig Taborn in saksofonist Tony Malaby. Tudi bobnanje je bilo na začetku precej bolj rockersko, šele naposled se je Gerald Cleaver osvobodil strogega ritma in napetost se je stopnjevala do konca. In naprej, bi lahko rekli, saj so neverjetni Angels, tokrat prvič okrepljeni še z dvema članoma, osupnili že v uvodnih trenutkih. Pestro in intenzivno vzdušje je z mešanico free jazza in hard bopa, predvsem pa z lebdečo komunikacijo med nastopajočimi še poudaril nastop trio Tonyja Malabyja Tamarindo, kjer sta saksofonista spremljala William Parker in bobnar Nasheet Waits.

Slednji je v soboto spremljal drugega izvirnega saksofonista in vodjo ansambla Igorja Lumperta, ki je opoldne prebudil Klub Cankarjevega doma s svojim umerjenim srečevanjem elementov tradicionalnega in svobodnjaškega jazza. Kompleksno komponirane teme so zaživele ob razrahljanih solih in Lumpert se je na prvem koncertu zadnjega dne izkazal za izvrstnega solista in tudi za svojstvenega skladatelja, ki postmodernistično in dehierarhizirano spaja kanon z inovacijo, ob čemer se ne opredeljuje za enega od njiju, temveč njuna koda zbliža v povsem nenasilno sobivanje. Njegova hoja po robu je tako svežino napredne glasbe in klasičnost tradicionalne združila v edinstvenih zvezdnih raziskovanjih, ki so se tako z roba obeh temeljnih pristopov k jazzu prelile v srž jazza nasploh.

Ob 16. uri je prav tako v klubu nastopil kontrabasist Eric Revis s projektom 11:11, v katerem je neprekosljivo blestel strastni saksofonist Ken Vandermark, nepozabni pa so bili tudi vložki Jasona Morana na klavirju. Pianist se je zvečer, v slovesnem delu v Križankah, pojavil v povsem drugačnem kontekstu, kjer pa je prav tako blestel. Na tradicionalnem prizorišču Jazz festivala Ljubljana je kot prvi nastopil Charles Lloyd New Quartet, kjer se je stari maček sodobnega jazza, ki je v 60. letih med drugim igral s Keithom Jarrettom in Herbiejem Hancockom, izkazal kot še naprej svež, neusahljiv vir zanimivih solov, hkrati pa je navdušeno animiral svoj ansambel, ko je predstavljal Lloydovo glasbo povečini z najnovejšega albuma Mirror.

Takoj zatem je s svojim prvim nastopom v Križankah dvajsetletnico jazzovske kariere slavila Mia Žnidarič. Spremljala sta jo soprog in dolgoletni sodelavec Steve Klink ter njun International Band. Ob tej priložnosti je predstavila skladbe s svoje nove plošče Love You Madly, na svoj račun pa so prišli vsi ljubitelji jazzovskih standardov, ki jih je Žnidaričeva odpela s pretanjeno kombinacijo izvrstne tehnike in neverjetne topline. Vrhunec nastopa je bila izvedba njene slavne A si ti al' nisi ti moj ljubi, s katero (sicer priredbo skladbe Nata Cola Kinga) je na začetku svoje pevske poti zaslovela med slovenskim poslušalstvom. Slišali pa smo še veliko izletov v druge glasbene svetove: zasedba je med drugim izvedla skladbo Joni Mitchell The Gallery, ki jo je Mia Žnidarič s ponotranjeno senzibilnostjo ponesla v povsem nove sfere. Koncert je še popestril trio, v katerem je Steve Klink skupaj z basistom in bobnarjem zaigral izvrstno avtorsko skladbo Africa. Ves čas je bil koncert čustveno silno nabit, ne le zaradi pevkine topline in pomembne obletnice delovanja, temveč tudi zaradi vznesenosti nastopajočih, ki so v izbrani postavi prvič nastopili skupaj in to izvedli nadvse dinamično. Pester koncert je navdušil in tako kot prejšnji zahteval ponovitev.

Čisto na koncu pa so bili poslušalci v Križankah deležni še enega koncerta vokalnega jazza – tokrat je šlo za legendo portugalskega jazza, Mario João, ki je s svojo komunikativno in toplo pojavo ogrela tudi poslušalce, ko je ob svojih interpretacijah plesala, se smejala in govorila, predvsem pa vrhunsko in s specifično krhko ekspresivnostjo pela v angleščini in portugalščini. Posebej je očarala z zadnjo redno skladbo. Občinstvo v Križankah je konec le-te pričakalo stoje.

Najstarejši evropski festival jazza je tako letos minil v znamenju spajanja, združevanja in srečevanja. Poleg zgoraj omenjenih izvajalcev prvega večera ne moremo mimo glasbe Roberta Jukiča, ki jazz – tokrat – spaja s filmsko in popularno glasbo, kakor tudi ne smemo spregledati Lumpertovega prispevka sprave med tradicijo in inovacijo, da o Hidden Orchestra ali zasedbi Angles niti ne govorimo. Opaziti je bilo tudi izredno veliko free jazza in, kar je ob tem morda najbolj zanimivo in spodbudno, veliko navdušenje poslušalcev nad svobodnjaškimi zvoki. Parker in Angles so navdušili z elementi free jazza, mnoge zasedbe, ki so jih obiskovalci prav tako z veseljem pozdravili, pa so nastopile v povsem freejazzovskem slogu – tako Free 4 Arts, Tamarindo in predvsem 11:11 Eriva Revisa. Značilna za letošnji niz nastopov je bila tudi pogosta komunikacija med nastopajočimi in občinstvom – ne le enostranska.

To je zgolj nekaj posebnosti letošnjega festivala, saj je vse nemogoče zajeti v tako omejen format, ne da bi preveč posploševali. Vsekakor pa lahko sklenemo, da je bil festival nadvse pester in je ustregel številnim različnim okusom.

                                                                            Andraž Jež