53. jazz festival Ljubljana

Uvodni nagovor Bogdana Benigarja, vodje in sokuratorja festivala

Letošnji jazz festival skuša nadaljevati programsko zamisel, nastalo ob petdesetletnici festivala, ki sledi prepričanju, da je lahko takšen festival v javnem interesu samo, če predstavlja najnovejša snovanja v jazzovskih in širše novih glasbenih praksah. Srečna okoliščina je, da ima podporo in tudi vir navdiha v portugalski založbi Clean Feed, ki je v letu 2011 ponovno pobrala večino medalj pri glasovanju novinarjev doma ter tudi v ZDA, Italiji in še kje, tako za število najboljših posameznih albumov kot tudi za založbo v celoti. In veseli dejstvo, da bomo letos doživeli rojstvo nove serije ljubljanskega Jazz festivala s prvima dvema albumoma, posnetima lani (Angles Octet, Igor Lumpert), in da bosta vsaj dva koncerta letošnjega festivala ugledala luč sveta leta 2013. Gre torej za sodelovanje z vizijo, ki se ne konča z nastopom na festivalu. Ta pa je prepletena še z drugimi zgodbami. Nekatere so posebne in ekskluzivne, druge prikazujejo vpetost domačih mojstrov v vihravo ustvarjalnost New Yorka, tretje se vračajo k osebnostim, ki jih poznamo že več desetletij. Predlagam, da skupaj zaužijemo prav vse sestavine, da bomo lahko resnično ugotovili, kakšen okus ima letošnji, 53. jazz festival Ljubljana. Iskreno verjamem, da že dobro diši.

Nagovor Pedra Coste, sokuratorja festivala

Zaradi nekega neznanega razloga je bilo kar nekaj let čutiti pomanjkanje inovativnih trobentačev v jazzu ali t. i. improvizirani glasbi. Težko je opredeliti novince tega glasbila iz osemdesetih in devetdesetih let, za novosti dovzetne glasbenike, ki so premikali meje ustaljenega. Morda lahko izpostavimo le peščico, kot so Herb Robertson, Paul Smoker in malo pozneje Dave Douglas.

Letošnji program je bil oblikovan s to mislijo, predstaviti želimo nekatere najbolj vznemirljivih mladih levov tega trobila, kot so Ibrahim Maalouf, Peter Evans, Nate Wooley, Susana Santos Silva, Jason Palmer in Jonathan Powell ter moža, ki svoj dar že štirideset let razkazuje tako na trobenti kot tudi na saksofonih, večno osupljivega Joeja McPheeja.

Odlično glasbo teh mojstrskih umetnikov bomo poslušali v raznolikih kontekstih, od solističnih projektov do big bendov. Toda to je samo fokus letošnjega festivala, poleg trobentačev bo program ponujal tudi nekaj najbolj zanimivih aktualnih glasbenikov v široki paleti zvokov in estetike.

Danes se spoprijemamo samo s težavo, kako izbrati, ali ne, iz množice glasbenikov, ki so se na mednarodnem prizorišču uveljavili v zadnjih desetih letih. Naj poleg zgoraj navedenih, med številnimi drugimi, omenim nekatere velikane, kot so Taylor Ho Bynum, Ralph Alessi, Magnus Broo, Axel Dorner, Darren Johnston, Kirk Knuffke, Matthias Schriefl in Rob Mazurek.

Ne zamudite te izkušnje.