SlideshowFx Picasa Widget for Joomla!
Copyright © 2010 www.OopsTouch.com



 



Prijava na novice

Jubilejna, 55. izdaja ljubljanskega Jazz festivala je v štirih dneh v posluh ponudila širok spekter jazzovskih in na jazzu slonečih godb. Če sta v nekaj prejšnjih letih sokuratorja festivala Bogdan Benigar in Pedro Costa pripravila festivalsko žarišče, ki je ponudilo vpogled bodisi v kakšen inštrument (trobenta) ali legendarnega glasbenika (Peter Brötzmann), smo na obletniškem festivalu spremljali kar dve žarišči. Obe, tako norveški jazz kot jazzovski klavir, sta zgledno predstavili začrtano. Od pianistov smo bili deležni obilo različnih pristopov, ki so pričali o široki možnosti rabe tega za jazz klasičnega glasbila, z Norveškega pa smo dobili vzorčen vpogled v tamkajšnje plodovito ustvarjanje.

 

Slišali smo tri norveške zasedbe: Jaga Jazzist, Cortex ter In the Country. Slednji trio je hkrati sodil v pianistično žarišče, saj je bil klavir središče počasi se razvijajoče glasbe, ki se je delno navezala na zvok založbe ECM, a je trojica v krhko ogrodje dodajala elektroniko in vplive iz art- ali postrocka ter vse skupaj popestrila s predvajajem filma, h kateremu so tako »pritaknili« svoje večslojne skladbe. Če se je ob poslušanju posnetkov zdelo, da v glasbi tria tlijo številne impresionistične pokrajine, bolj slutene kot uresničene, jih je trojica na nastopu uspešno preslikala v vznemirljivo in pisano, malone zvočno razbohoteno izkušnjo. Tudi bend Jaga Jazzist v jazzovsko zasnovo vnaša vplive elektronike in rocka, a z veliko več širokopoteznosti kot In the Country. Jazz, elektronika in rock se pri Jaga Jazzist resnično ves čas prelivajo, tako v okviru posamičnih skladb kot gledano v celoti. Tako kot so vešče krmarili med žanri, so se tudi znotraj za muziciranje zelo razpoloženega kolektiva spreminjali poudarki – od energične in ponekod naostrene »rockovske« ritemske sekcije prek psihedeličnih elektronskih valovanj do vznesenih jazzovskih pihalskih vložkov. Kvartet Cortex ni eksperimentiral z nejazzovskimi zvrstmi, zato pa je po novojazzovskih smernicah v silovito, energično igro vnašal afriške in orientalske melodije, ki so jih člani kvarteta v tako rekoč klasičnem jazzovskem sestavu (saksofon, trobenta, kontrabas in bobni) spretno pletli v udaren in moderen, malone plesni jazz.

 

Tako kot so Jaga Jazzist nedvomno zadovoljili široko paleto poslušalcev, od ljubiteljev elektronike do alternativnega rocka, so na svoje prišli ljubitelji soula in baladnega jazza na koncertu z grammyjem ovenčanega pevca Gregoryja Porterja. Polne Križanke in izjemna odzivnost občinstva sta zadostni potrdili, da je umeščanje tovrstnih izvajalcev v program ljubljanskega Jazz festivala še kako upravičeno, tako z vidika populariziranja jazza kot širjenja obzorij. Porter je nastopil z zelo dobro zasedbo (v ospredju je bil saksofonist Yosuke Sato s svojimi predirnimi soli), ki se je vešče odzivala na pevčeve različne registre petja, od močnega, pretresljivega baritona do rahlega nosljanja v kakšni bolj čustveni temi. Izvedbe njegovih pesmi, bodisi tistih ljubezenskih in rahločutnih bodisi socialno angažiranih, pa so ob solidni spremljavi benda ne glede na dejstvo, da je igral pred polnim avditorijem Križank, ohranjale pristnost in sproščenost klubskega nastopa.

 

V okviru pianističnega žarišča smo slišali kar nekaj koncertov, ki sodijo med presežke letošnjega festivala. Nemški starosta Joachim Kühn je navdušil na obeh nastopih, ki ju je imel, v triu Joachim Kühn / Majid Bekkas / Ramón López »Chalaba« ter na solističnem recitalu (tega so posneli in ga bodo objavili pri Clean Feed). Glasba tria je bila nastavljena v arabskem metrumu, ki ga je s tradicionalnim maroškim brenkalom gimbrijem in občasno tudi z omamnim petjem narekoval Majid Bekkas ter dodatno razpihoval španski bobnar in tolkalec Ramón López. Pianist je v svojo razvejano igranje strnil dolgoletne izkušnje in razvnel občinstvo s svobodnjaškimi sprehodi po tipkah, ki pa so venomer ohranjali melodičnost in izrazito uglajeno ritmičnost. Podobni celovitosti pristopa smo bili priče tudi na Kühnovem solističnem koncertu, tokrat brez vplivov tradicionalne glasbe, zato pa s toliko bolj trdno sprijetim dvogovorom jazza in klasike. Svobodnjaške jazzovske ideje so se prosto parile s strožjimi obrazci iz klasike, neumljive in viharniško odigrane melodije pa z enako neugnano ritmiko.

 

Med vrhunce pianističnega žarišča sodi tudi koncert avstralskega kultnega tria The Necks. Bend, znan po tem, da nikoli ne vadi in se na nastopih prepusti spontanemu ustvarjanju daljše, praviloma enourne skladbe, je še enkrat dokazal, da je posebnost v glasbenem (ne le jazzovskem) svetu. Pri The Necks se vse dogaja počasi, pravzaprav zelo počasi, ko kontrabasist Lloyd Swanton na strunah najprej zastavi preprosto melodično linijo, ki ji po nekaj taktih začne dodajati ton ali dva. Mantri podobna melodija kar visi v od pričakovanja težkem zraku, nakar se – še počasneje – igri pridružita še pianist Chris Abrahams in bobnar Tony Buck. Ko iz začetne počasnosti trio začne glasbi dodajati vse več okraskov, se težišče skladbe obenem začne nenehno in neopazno premikati od člana do člana, dokler ne dosežejo prevzemajočega vibriranja, malone vidnega gibanja zvoka, ki je tako zgoščen, da ga čutiš na fizični ravni. Tudi nastop našega tolkalca Zlatka Kaučiča in španskega pianista Agustíja Fernándeza sodi med presežke letošnjega festivala. Po dolgem nizu pianistov smo tokrat slišali (in občudujoče gledali) enega, ki se je izkazal z radikalno spremembo samega načina igranja in posledično zvoka, kakršnega lahko oddaja klavir. Fernández je namreč silovito posegal v notranjost, drobovje inštrumenta, kjer je »trgal« in udarjal strune. Njegova igra je bila popolnoma usklajena s Kaučičevo, ki je na svojem kompletu talnih bobnov uprizoril pravcato simfonijo pisanih zvenov in odzvenov.

 

Tudi sicer so bili letošnji prispevki slovenskih glasbenikov na visoki ravni. Poleg Kaučiča smo slišali še kitarista Janija Modra z njegovo novo slovensko-avstrijsko zasedbo Jani Moder's Brain Blender, ki je predstavila svež album Abacus. Moder je s svojimi strunami spretno uravnaval potek igre ter usmerjal intenzivnost skupinske zvočne podaje. Kvintet je navdušil s spremenljivo igro in razponom občutenj, od intimističnih valovanj prek navezav na fusion do zelo nabritega vročega funka ali rocka. Tudi Marko Črnčec je nastopil z mednarodnim kvartetom Marko Črnčec 4 in prav tako predstavil nov album, Devotion. Poleg klavirja je igral še na fender rhodes in tako, skupaj s saksofonistom Markom Shimom, ki je igral tudi na elektronski midi kontroler, pripomogel k barvitosti kvarteta. Črnčec in Shim sta se spretno dopolnjevala v solističnih delih, Shim med drugim z gibkim saksofonskim zvenom, Črnčec pa s široko paleto pristopov od bolj intimnih in umirjenih linij do gromkega ritmiziranja. Dva domača glasbenika smo slišali tudi v Tarek Yamani Triu, katerega vodja je libanonski pianist, ki je razvil samosvoj slog prežemanja jazza in (večinoma stare) arabske glasbe. V tem sta mu zvesto pomagala slovenska glasbenika, Goran Krmac na tubi in Kristijan Krajnčan za bobni. Še zlasti je navdušil Krajnčan, saj je postregel s pravcato paleto ritmičnih vzorcev in domislic, ki so imenitno dopolnjevali pianistovo iskrivo igranje.

 

Klubski koncerti so ob poudarkih na pianizmu ponudili tudi vpogled v ustvarjalne možnosti drugih glasbil. Zelo podobna – po strukturi skladb in po zvenu trobente oziroma pozavne – sta si bila nastopa De Beren Gieren feat. Susana Santos Silva in italijanskega dua Gianluca Petrella & Giovanni Guidi Duo »Soupstar«. Trio De Beren Gieren skupaj s trobentačico izdelanega in jasnega zvena spretno krmari med kompozicijo in improvizacijo, minimalizmom in »komaj slišnostjo« ter glasnimi improviziranimi izbruhi. V skrbno izdelanih skladbah si glasbeniki spretno podajajo teme ter ves čas duhovito in igrivo poplesavajo na meji med več skrajnostmi, še najbolj slišno med intimnimi samogovori in ekstrovertirano vznesenostjo. Če smo med tem nastopom in koncertom italijanskega tandema našli nekaj skupnih točk (razdrobljenost strukture, nenadne spremembe dinamike, razširjene tehnike igranja na obe trobili), je imel nastop italijanskega dua neko drugo posebnost. Petrella se je namreč ob odrezavih, odsekanih linijah, ki jih je sproti razstavljal in znova lepil, velikokrat prepustil tudi navdihnjenemu in sočnemu »starinskemu« igranju, kakršno bi pričakovali od big banda. Petrella se je razživel v podajanju žlahtnih bigbandovskih tem, ki so priklicale obdobje swinga in zven neworleanškega pa tudi južnoafriškega jazza iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Francosko-portugalska naveza Hugo Carvalhais Quintet je postregla s strukturno ohlapnimi skladbami sicer trdnega ritmičnega ogrodja, ki pa sta jih glavna solista, violinist Dominique Pifarély in saksofonist Emile Parisien, nadgrajevala z rezkimi in vrtinčastimi soli. Ob bolj asketskem, premišljenem klavirju Gabriela Pinta in raziskujočih bobnih Maria Coste je k vzdrževanju prožnosti skladb najbolj pripomogel prav vodja zasedbe Hugo Carvalhais z gibkimi in razdelanimi basovskimi linijami.

 

Slavnostni sklep jubilejnega festivala je pripadel kanadski zasedbi Souljazz Orchestra, ki, kot smo slišali in videli, upravičeno velja za koncertno zanimivost. Zasedba je znana po avtorskih skladbah, ki se napajajo v afrobeatu, latinskoameriških slogih, funku in soulu. Odlično razpoloženo zasedbo je odziv plešočega in migajočega občinstva očitno spodbudil, da so sčasoma dosegli malone mogočni zvok, ki ga je z občasnimi psihadeličnimi vložki barval klaviaturist in vodja zasedbe Pierre Chrétien. Manj žurersko, a nič kaj manj slavnostno pa se je 55. ljubljanski Jazz festival začel s pregledno razstavo priznane fotografinje Nade Žgank, ki je v Mali galeriji Cankarjevega doma pripravila retrospektivno razstavo z naslovom Jazz festival Ljubljana 2001–13. Žgankova je fotografije, nastale v dobrem desetletju, odkar z objektivom spremlja ljubljanski Jazz festival, večinoma razstavila v diptihih, na katerih je dostikrat sopostavila glasbenike iz različnih zasedb, pri katerih pa je našla podobnosti v mimiki in gestah. Pestrost godbe, kakršno ponuja festival, je tako našla svoj odsev in odmev v prefinjeno izbranih fotografijah, ki jih je umetnica domiselno natisnila kot plakate. O pravilnosti te poteze najbolj priča dejstvo, da so fotografinjo navdušeni obiskovalci večkrat vprašali, ali je razstava prodajna ... Fotografije Nade Žgank bodo na ogled do 28. julija.


Mario Batelić