Tony Malaby's Tamarindo feat . William Parker & Nasheet Waits (ZDA)

Klub CD

Ob polnoči je ponovno zaživel Klub Cankarjevega doma, kjer je poslušalcem, že dodobra razvnetim od nastopa zasedbe Angels, z dodatno porcijo free bopa postregel trio Tamarindo vsestranskega saksofonista Tonyja Malabyja.

Na začetku so divjo in ekspresivno naravo predhodnega koncerta ponesli naprej, onstran humorja in dialektičnega pogovarjanja v kompoziciji – osredotočili so se na čisto zvočnost in improvizacijo. Malaby, ki smo ga nekaj ur pred tem v povsem drugem glasbenem kontekstu lahko spremljali z Bigmouthom, se je na vse mogoče načine znašal nad svojim glasbilom. Ob tem sta ga izdatno podpirala včeraj povsem neukročeni Nasheet Waits na bobnih in William Parker, ki je kontrabas igral izmenično s prsti in z lokom. Postopoma so se pritajili, čeprav je svobodnjaški plamen še naprej zvenel kot odblesk res silovitega začetka.

V intimnejših delih so v prostor segali prefinjeni asketski zveni, pri katerih pa se glasbeniki niso odpovedali nadaljnjemu poglabljanju v zvočnost – predvsem Malaby je saksofonu tudi v tišjih trenutkih dovolil, da govori v redkeje slišanem jeziku. Zadnji koncert večera je občinstvo prav tako nagradilo z velikanskim aplavzom. Trojica se je vrnila na oder in odigrala še eno skladbo, pri kateri je v izvirnosti kraljeval Waits, ki je že ob prihodu izza zastora s paličicami previdno cingljal po okoliških stvareh, nato pa sedel za bobne in žvenket nadaljeval za njimi. Tudi skozi skladbo je izdatno uporabljal manj slišane zvoke tolkal, od obodov različnih bobnov v setu do stojal za činele.

Večer založbe Clean Feed je tako med slovensko jazzovsko poslušalstvo katapultiral nekatera doslej, žal, premalo znana imena novega jazza, očitno več kot uspešno. Vsi štirje izvajalci so se po rednem delu vrnili zaigrat dodatek, obiskovalci pa so še pozno v noč na terasi kluba razpravljali o razgibanem koncertnem dnevu.

                                                                              Andraž Jež