Pogovor s Petro Cvelbar

Jazzovska fotografija je že davno tega prenehala biti zgolj »žanr«, ki povzema, prenaša, beleži, dokumentira in se gre svojo dodatno umetnost – v aktualnem jeziku bi najbrž rekli, da muzikam »dodaja vrednost«. Miha Zadnikar

Več o razstavi Sladka odvisnost.

Kaj vas pri delu glasbenega fotografa vedno znova vznemirja? Je to prej ljubezen do glasbe ali fotografije? Bi ju sploh lahko razločili?

Glasba je zame nekaj čarobnega in hkrati zdravilnega, saj mi pomaga živeti. Pravzaprav si ne predstavljam življenja brez glasbe. Enako pa bi lahko rekla tudi za fotografijo. Tako fotografija kot glasba sta v moje življenje vstopili precej spontano in nikoli si nisem mislila, da me bosta tako močno zagrabili. Najbrž me privlači nešteto možnosti in variacij, ki jih obe ponujata. Nekako me osvobajata iz vsakodnevnosti in me vodita v neki poseben, meni zelo ljub svet.
 
Se pri posamezni fotografiji osredotočate na osebo, ki jo ovekovečate, ali želite na fotografiji poustvariti njeno glasbo, zvočnost? Ali se, nasprotno, usmerjate na širok spekter fotografskega medija?

Nikoli vnaprej ne vem, kaj bom fotografirala. Moje delovanje je precej spontano. Živim za trenutke. Seveda vem, koga bom fotografirala, saj ponavadi preposlušam vsaj nekaj glasbe skupine ali glasbenika, ki ga grem fotografirat. Zdi se mi izjemno pomembno, da vem, kdo je pred mano na odru. Vendar pa kljub vsemu pustim, da je glasba tista, ki spregovori svojo zgodbo. In tako tudi nastanejo moje fotografije. So precej subjektivne, gre pač za mojo interpretacija trenutkov, ki jih doživim pod odrom. Včasih pravzaprav ne vem, kaj počnem pod odrom, sploh če je glasba zelo močna in me prevzame, in takrat tudi nastanejo najboljši posnetki. In včasih je tudi precej težko, če si omejen le na prvih deset minut koncerta … Tedaj pač poskušam narediti največ, kar se pač v takšnih okoliščinah da. Predvsem pa se ne pritožujem … Pač – včasih so pogoji slabi (slaba luč, omejen čas, gneča pod odrom …), vendar vse to vzamem kot izziv … Pravzaprav je zame fotografiranje pod odrom kot nekakšna igra in ravno zato me tako zelo privlači.

Vam "fotografiranje jazza" omogoča izraziti kakšno raven likovnosti, ki jo brez glasbene razsežnosti ne bi mogli zajeti?

Jazz me privlači zaradi improvizacije, ki je meni zelo blizu. Improvizacija se ne dogaja samo na odru, gre za način življenja.
 
Pri jazzu ni pomembno samo zaigrati neko skladbo od začetka do konca, temveč je zelo pomemben tudi proces, ki se na tej poti dogaja. Sama sicer spadam bolj med čustvene poslušalce, saj ne igram nobenega inštrumenta, mi je pa zelo pomembno, da začutim iskrenost tistega, kar se dogaja na odru. Ne fotografiram izključno jazza – vleče me vsa dobra glasba, je pa res, da me jazz pač privlači zaradi neke svobode, ki jo nosi v sebi, in ker se mi zdi, da imam rada improvizacijo na vseh ravneh življenja … in najbrž prav svobodnost izraza, ki jo jazz ponuja, omogoča tudi zgodbe in s tem fotografije, ki imajo neko svojsko patino.
 
Kakšen jazz, in morda širše, katero glasbo najraje poslušate? Kaj pa fotografirate?

Posebej k srcu mi je prirasel free jazz, če že moram definirati, čeprav imam zelo rada precej različne muzike. Kot rečeno se rada prepuščam odkrivanju novega, zato se ne omejujem in zelo rada poslušam tudi glasbo sveta (world music), pa kak dober rock, tudi dober pop … Mislim, da danes nima smisla govoriti o zvrsteh … pač, dobra glasba je dobra glasba in ta me pritegne, da našpičim najprej ušesa, potem pa še oči (smeh).

 
Bi prej rekli, da vaš navdih najde določena oseba oziroma njen temperament (ki mu nato sledite) ali da fotografijo "prepoznate" šele tik, preden se zgodi, in jo hitro ujamete?

Težko rečem, kaj je tisto, kar naredi dobro fotografijo. Gre za splet okoliščin in energije tako na strani nastopajočega kot publike pod odrom in s tem tudi mene. Skupaj razvijamo zgodbo, ki ji jaz kot fotograf sledim. Po navadi me dogajanje na odru začara in odpelje, tako da potem ne vem čisto dobro, kaj počnem pod odrom … poskušam biti seveda čim bolj neopazna in hkrati slediti energiji, ki vlada.

Odkod naslov vaše nove razstave? Ga gre pripisati odvisnosti od zvoka ali slike?

Naslov razstave je nastal ob pogovoru z meni zelo dragim prijateljem in učiteljem Žigo Koritnikom, ko sem že malce obupano razmišljala, kakšen naslov naj izberem. Pogovarjala sva se o tem, kaj mi glasba pomeni, in sem enkrat vmes bleknila, da sem odvisna od nje, da gre za sladko odvisnost – in tako se je rodil naslov razstave. Zdi se mi, da zelo dobro predstavlja stanje vseh nas, ki smo vpleteni v glasbo, tako glasbenikov kot poslušalcev …
 
Bi nam lahko zaupali, katere(ga) od letošnjih izvajalcev se že najbolj veselite ujeti v objektiv?

Uf, težka … Letos mi je program zelo všeč in mislim, da je presneto veliko glasbenikov, ki si jih želim slišati … No, mogoče bi izpostavila Willama Parkerja, ker me zanimajo projekti, s katerimi se bo predstavil, pa projekt Charlesa Lloyda in seveda, kako bo zvenela kombinacija Kena Vandermarka in Jasona Morana … no, pravzaprav ves večer, ki bo posvečen deseti obletnici založbe Clean Feed.

S Petro Cvelbar se je pogovarjal Andraž Jež