Žiga Koritnik: Urejevalci oblakov
Otvoritev fotografske razstave
5. maj, Jakopičev drevored
Poleg razstave Pikica luči v Mali galeriji Cankarjevega doma je v Tivoliju še vedno na ogled razstava Žige Koritnika Urejevalci oblakov, njegova največja doslej, ki je osredotočena na temo, zelo povezano z Jazz festivalom Ljubljana – gre za osupljive portrete velikih glasbenih imen, seveda z močnim poudarkom na jazzu v vseh njegovih oblikah. V spremni besedi avtorja, ki jo lahko na črnih panojih prebere vsak obiskovalec tivolskega sprehajališča, je veliki glasbeni fotograf odstrl svojo umetniško pot, na kateri sta ga skoraj hkrati razvnela jazz in fotografija. Ob primerjavi svojega dela z ribiškim, češ da moraš dolgo čakati in biti v trenutku pripravljen, da ujameš ribo, ki si si je zelo želel, je pripomnil, da se je na začetku zadovoljil v plitvinah, zadnje čase pa rad lovi v globokih vodah. Fotografije to nedvoumno potrjujejo – in upravičujejo. Vse brez izjeme so posnete z vrhunsko umetniško senzibilnostjo in tehnično dovršenostjo, svoje motive pa zajemajo iz najčistejših globin današnjih glasbenih izrazov.
Že ob začetku ogleda pritegne fotografija violinista Matije Krečiča ter pevca in pianista Gašperja Banovca, ki je kljub površinski idiličnosti v podtonih skoraj manieristična. Banovec je za klavirjem, na njem pa sedi Krečič – oba sta bosa, klavir pa je umeščen na ovčji pašnik. Večji del vidne črede je kot brezizrazen oblak, povsem ločen od dogajanja, le bacek ob klavirju prav radovedno pogleduje na glasbenika.
Vesna Zornik, pevka Katalene, ki je sicer tako kot še nekateri drugi glasbeniki ovekovečena dvakrat, se prav ponosno spakuje, njen pogled pa je prikupno namrgoden, ko fotografu nagajivo kaže svoj zobni aparat. In kljub temu je še vedno graciozna lepotica, kakršno jo poznamo, fotografija pa šaljivosti v brk resna, umetniška in kontemplativna.
Hana Benninka, legendarnega freejazzovskega bobnarja, ki je za Koritnika izjavil, da je najboljši fotograf na svetu, lahko vidimo kar na treh portretih, od katerih je posebno zanimiv tisti, na katerem v srajci, kratkih hlačah in čevljih sedi na kavču, njegovi dlani pa se stikata. Otroško vedrino njegove drže in oblačil še poudarja dobrohoten snujoč izraz na obrazu, ki spominja na Hoteja, smejočo inačico Bude, pa ne le vizualno – celotna atmosfera slike, na kateri v ozadju lahko opazujemo tudi Benninkovo slikarijo, ki spominja na ameriške ekspresioniste, je sproščujoče navihana in obenem prekipeva od modrosti.
Podobna umirjenost preveva osupljivo ustvarjalnega trobentača in elektrončkarja Arveja Henriksena, ki smo ga na ljubljanskem jazz festivalu leta nazaj lahko poslušali v zasedbi Supersilent. Koritnikova fotografija ga kaže v povsem novi luči – resnega, z blagim smehljajem, pražnja črna obleka in trobenta, ki jo pred seboj drži v vodoravnem položaju, pa še poudarjata notranjo trdnost in toplino, ki sijeta iz njegovega pogleda.
Butch Morris na eni od fotografij sedi na sedežih za publiko skopskega jazzovskega festivala. Na večinoma praznih sedežih poleg njega je najti le nekaj položenih kosov oblačil. Zajet je v izrazit fish-eye, ki še poudarja njegovo mogočno pozo in poveden izraz na obrazu, njegovi roki pa sta v zapenjanju gumbov kar nekako negotovi in dodata vzdušju fotografije povsem nov ten. Elektronsko legendo Jona Hassella ujame Koritnik v šarmantnem pogledu in zvedavem smehljaju več kot sedemdesetletnega gospoda, ki se očitno skrivnostno muza ob uokvirjeni sliki, proti nam obrnjeni s hrbtom.
Hja, celo Peter Brötzmann, ki se je skupaj s Chicago Tentetom pustil fotografirati na ljubljanski železniški postaji, je v Koritnikovem objektivu prav milega pogleda – črta ustnic je nekoliko negotova, pogled pa skoraj otožen – njegovo žrtveno podobo še poudarjajo člani ansambla, ki se za njim v sfumatu prav sproščeno hihitajo, vsak od njih zazrt nekoliko po svoje.
Z izvrstno žanrsko fotografijo Žiga Koritnik postreže ob portretu Jelene Ždrale in Nina de Glerie, ki sedita na nizkem ležišču sredi pestro urejene sobe bohemskega videza, ob njima ne manjka arabsko tolkalo darbuka, na televizijskem zaslonu pa lahko vidimo obraz voditelja Siniše Gaćića. Ustvarjalni tolkalec Zlatko Kaučič, ki bo odprl letošnji Jazz festival Ljubljana, se na širokokotni fotografiji, tako kot tiste s Pikice luči posneti na Sardiniji in podobno karnevalski, sproščeno hahlja, ko si s pihaloma sega v uhlje, Alexander Balanescu pa se ob njem navihano smeji in, kot se zdi, k vratu ravno pristavlja violino.
Ceramic Dog, ki so nastopili na predlanskem jazz festivalu isti dan kot Chick Corea, so upodobljeni na edini barvni portretni fotografiji (na razstavi je sicer še ena barvna, ki prikazuje trenutke pred zaprtjem jazzovskega kluba Tonic) – v pastelnih odtenkih se člani vsak po svoje smejijo, posebej skrivnostno vodja Marc Ribot, medtem ko se bobnar Chess Smith nekoliko zmedeno ozira po njih. Bugge Wesseltoft, ki se je pred leti prav tako predstavil na festivalu v Ljubljani, je na eni od fotografij ujet v nenavadni zlatorezni kompoziciji, na kateri se pianistove svetle konture luščijo iz črnine podobno nadzemsko, kot je Koritniku uspelo ovekovečiti tudi pevca Toma Waitsa, tokrat na diagonalni kompoziciji.
Seveda ne moremo mimo slavne slike božanskega Milesa Davisa, ki ga je fotograf ujel na beograjskem koncertu v poznih 80. letih, kljub letom na višku fizične moči. V desnici drži v zrak elektrificirano trobento z dušilcem, z drugo roko odločno kaže v levo. S pogledom za tipičnimi sončnimi očali je zazrt v publiko, na fotografiji pa ga lahko vidimo s profila – ena od slik z istega nastopa in kota se je pojavila tudi na slovenskem prevodu Milesove Avtobiografije.
Posebno zanimiva je tudi slika trobentačevega kolega v drugem kvintetu Rona Carterja, na kateri zamaknjenega obraza z zaprtimi očmi njegova doprsna podoba počiva prislonjena ob bas v levem kotu. Črnino nad njim parajo odbleski različno velikih, intenzivnih in usmerjenih luči, ki črno-beli fotografiji vdihujejo pisano meglico.
Pianist Kenny Barron je ujet na kaj zanimivi podobi newyorške ulice, ki se kopa v razpršeni dnevni svetlobi, sam pa stoji v sredi in začudeno, z otroškim smehljajem, kot bi ga kamera zalotila v trenutku nepozornosti, (po)gleda v objektiv. Ena piscu tehle vrstic najbolj impresivnih je podoba nastopa skupine Bandakadabra na obali, polni kopalcev. Skupina je nameščena v plitvi vodi in obrnjena proti odprtemu morju, spremlja pa jih precej kopalcev, ki povečini ne plavajo, temveč stojijo ali sedijo v nekoliko globlji vodi. V ozadju so na eni strani plaže pečine, umetnik pa se je za fotografijo uspel pretihotapiti med nastopajoče in nenavaden nastop ujel tudi s povsem nekonvencionalnega zornega kota: oko kamere je skrito med trobili in usmerjeno proti občinstvu, ki pa spet ni v prvem planu – najostrejše konture so prav na robovih trobelj, v katerih lahko prepoznamo odsev sonca in gost klobčič obrisov, kakršne vidimo tudi med občinstvom. Prav robovi glasbil na fotografiji podobno kot voda posredujejo med glasbeniki in poslušalci in ustvari se kroženje energij, ki ga Koritnik vedno tako subtilno zajame. Sicer na fotografijah niso samo glasbeniki – tako na nekem tihožitju lahko spremljamo romski zajtrk v Beogradu, vidimo pa tudi notno tihožitje in še nekaj nepričakovanih utrinkov. Poleg Kaučičevega od letošnjih nastopajočih na Jazz festivalu Ljubljana lahko vidite še fotografska ovekovečenja Williama Parkerja in Lloyda Charlesa.
Nasploh je edinstveno, kako na vseh fotografijah velika pozornost, ki jo Žiga Koritnik naklanja trenutkom glasbenih razodetij, naposled sije iz vseh elementov slike in se še zdaleč ne omejuje le na nastopajoče. Tako vdahne močan sublimen pečat včasih mimoidočim, spet drugič predmetom in zidovom ali živalim. Tako lahko sklenemo, da so na njegovih slikah kljub globini, večplastnosti in večdimenzionalnosti vse stvari v ospredju.
Andraž Jež
