2. julija, Klub CD
Presenetljivo dialoškost zasedbe smo lahko opazovali tudi ob 16. uri, ko so prav tako v Klubu Cankarjevega doma nastopili 11:11 Erica Revisa.
Osupljivo intenziven performans s Kenom Vandermarkom na saksofonu v glavni vlogi je gostoto in ekspresivnost zvoka stopnjeval do zamaknjenosti. Medtem ko je Vandermarkov saksofon hlipal, tulil, tleskal in nasploh uporabljal kar največjo možno izrazno paleto, ne da bi se glasbenik za trenutek izneveril neverjetni senzibilnosti, je Waits na začetku bobnal drugače kot na prejšnjem nastopu, nadarjeni Jason Moran na klavirju pa je impresionistične harmonije svobodno kombiniral med seboj ter ves čas sopostavljal milozvočne in disharmonične akorde. Vse to pa je z lokom in s prebiranjem strun podpiral vodja zasedbe na kontrabasu.
Ob njihovi skoraj mehanični ubranosti ni smelo presenetiti, da so bili v podajanju vzdušja do trenutka usklajeni. Na neki točki so se povsem potopili v zvočnost glasbil – Revis je najdebelejšo struno uglasil precej nižje, Vandermark je prav tako igral nizke zadržane tone, Moran pa je s pivsko steklenico in papirji drsal po strunah ter igral poltonske harmonije, zaradi česar so ustvarili tako gosto resonančno tkivo, da je bilo nekaj časa težko določiti, kdo igra kateri zvok. Po nastopu jih je občinstvo poklicalo na dodatek.
Andraž Jež